Prebrano v slovenskem prevodu iz italijanščine in ruščine.
Nazım Hikmet je morda največji turški pesnik, vsekakor pa eden od le dveh, ki sta prevedena v slovenščino. Od vseh pomembnejših turških književnikov sta slovenski prevod dobila le še Yaşar Kemal in Orhan Pamuk (ki morda kmalu pride na obisk v Slovenijo).
Hikmet se je rodil leta 1902 v Solunu – tako kot Atatürk, ustanovitelj turške republike -, za njegovo pesništvo pa je bolj pomembno, da je bil strasten komunist, levičarstvo nasploh pa v Turčiji nikoli ni bilo posebej dobrodošlo. Večkrat je bil zaprt, nazadnje 1938-50, ko je bil na mednarodni pritisk sicer izpuščen, a tudi izgnan. Naselil se je v Moskvi, potoval po svetu in umrl 1963, ne da bi še kdaj videl svojo domovino.
Pesmi so čudovite, nekako impresionistične. Takoj bi ga razglasil za enega najljubpših pesnikov, če ne bi bil nazadnje bral malo več poezije v gimnaziji, tako da je zdaj vtis neznansko močnejši od kateregakoli pesnika. Vseeno bi Hikmet najbrž vzdržal primerjavo s komerkoli, sploh v mojih očeh. Redko se namreč lahko identificiram s tistim, kar preberem (pa to ne pomeni, da so me vtaknili v arest), tokrat pa sta dve taki pesmi postavljeni kar na začetek.
Izbor Ivana Minattija se nadaljuje bolj ali manj kronološko. Pisma izza rešetk so pričakovano polna narave, ljubljene, ječe in nedosegljive prostosti:
O biti prost!
Na hrbtu vranca čez ravan v galopu,
»Saj še nikoli nisi sedel v sedlo!«
odgovoriš.
Ne posmehuj se
in ne bodi ljubosumna –
novo ljubezen sem si našel za zidovi
naravo ljubim zdaj, skoraj kot tebe –
a ti in ona sta neskončno daleč.
Doma se začenja novo življenje, zanj in za njegovega otroka, a brezskrbno ni:
Večerni sprehod je pri kraju.
Policijski džip
zavija v našo ulico.
Tvoja žena zašepeta: »Gredo k nam?«
sploh pa to ne traja dolgo, ampak se kmalu znajde V pregnanstvu. Sprva se predvsem stežka poslavlja od domovine oz. že v Bolgariji hrepeni po njej:
Barka plove mimo Varne
»Ohej, srebrni sinovi Črnega morja!«
Ladja drsi proti Bosporju.
Nazim nežno ljubkuje barko
in steza roke.
poleg mnogih drugih spesni še nekaj ljubezenskih, na koncu pa je samote vedno več. Še ena, tokrat cela pesem iz istega obdobja:
Nad morjem rdeč oblak
na morju srebrna ladja
v morju rumena riba
na dnu sinja morska trava
na bregu gol človek stoji in preudarja
Kaj biti –
riba
oblak
ladja
morska trava
Ne to ne to ne to
Bodi morje
z ribami in travo
z ladjo
in oblakom
Sledijo Pesimistične, ki pa se mi ne zdijo dosti drugačne od mnogih prejšnjih, razen da leto pred smrtjo upesni svoj pogreb in avtobiografijo:
moje pesmi so tiskane v tridesetih – štiridesetih jezikih
v tridesetih – štiridesetih deželah
v moji Turčiji
v moji turščini
so prepovedane
…
četudi danes v Berlinu
od žalosti crkavam kot pes
lahko vendar rečem
živel sem kot mož
a doklej bom živ
in kaj bom še videl
kdo ve
Knjiga (na voljo v vseh večjih knjižnicah):
Nazim Hikmet: Hikmet, prev. Ivan Minatti, Ljubljana 1974, zbirka Lirika št. 20
Izvirna prevoda:
Nazim Hikmet: Poesie d’amore, Arnoldo Mondadori editore, 1963
Назым Хикмет: Сорок лет, Избранные стихи, Художественная литература, Москва, 1964
