TV Slovenija ob petkih zvečer (s ponovitvijo ob sobotah) prikazuje dokumentarno serijo o Turčiji. Prvi del* sem zamudil, po ogledu drugega pa nimam prav visokih pričakovanj.
Najprej malo na splošno:
Turški čaj je zelo osebno potovanje dveh avtorjev, režiserke Petre Seliškar in snemalca Branda Fera, po eni največjih držav, ki se potegujejo za članstvo v EU, po Turčiji. Šestdelna serija je nastala v letu dni in predstavlja Turčijo kot deželo velikanskih nasprotij, naravne lepote in socialnih stisk, kot stik starodavnih civilizacij vzhoda in zahoda, predvsem pa kot deželo prijaznih ljudi, ki govorijo v njuno kamero. Dragocenost tega turškega potovanja je prav v zmožnosti obeh avtorjev, da se približata malim ljudem in z njimi spregovorita o na videz majhnih stvareh, ki pomenijo življenje. (vir – prevzeto od RTVS)
Šestdelna dokumentarna serija Turški čaj mlade slovenske avotrice Petre Seliškar nas popelje v deželo, kjer “vzhod sreča zahod”. Pravzaprav je to potovanje dveh oseb, ki sta odprti do vsakogar, ki prekriža njuno pot. Namen je preprost: poskusiti razumeti Evropo kot enotni kontinent. Toda več ko zahodni Evropejci vedo o tej nenavadni deželi, slabše jo razumejo. (vir)
Serija je nastala v slovensko-makedonski koprodukciji, glasbo je prispevala makedonska skupina Foltin, več podatkov je v odjavni špici, ob naslednjem napišem več, če bom videl kaj zanimivega. Avtorica/pripovedalka govori v angleščini.
Nasmeh za prozorno tančico (2/6)
Tokrat se osredotočimo na ženske in otroke. Resda je povsod čutiti prihod nove dobe, toda ženske so še vedno ujete v tradicijo, ki jo nakazuje svilena tančica pred njihovimi obrazi in vloga, ki jim je določena v družbi – skrb za otroke in družino. (vir)
Drugi del se torej v glavnem ukvarja s položajem žensk v Turčiji, zakrivanjem, vlogo v družbi in podobnim. Mogoče ni čisto pošteno ocenjevati posameznega dela, morda celotna serija poda boljšo sliko o Turčiji, a vsaj ta del je zelo zavajajoč v tem, da je praktično nemogoče reči: “V Turčiji je tako in tako.”, ampak so regionalne, kulturne razlike znotraj države ogromne. Resda gre za zelo osebno potovanje, kot piše zgoraj, a v pomanjkanju manj osebnih prikazov Turčije na TV in drugod, je to precej moteče.
Če preidem na bolj konkretne stvari:
- če se prav spomnim, v dokumentarcu tega sicer ni videti, je pa omenjeno zgoraj v opisu: ženske si nikoli ne zakrivajo obraza, oziroma je takih res izjemno malo (jaz jih še nisem srečal)
- večina žensk si tudi glave ne pokriva, v šolah, na univerzah in drugih javnih ustanovah so rute sploh prepovedane, seveda pa so razlike (kot v vsem v Turčiji) ogromne: v večjih mestih jih opaziš bolj redko, na vzhodu države so pokrite praktično vse
- Turčija je na splošno res zelo patriarhalna dežela, ženska mora poslušati očeta oz. moža, a to ne pomeni, da se ne morejo ukvarjati s poslom, politiko (prvih 18 žensk je bilo izvoljenih v parlament leta 1935!), študirati in na sploh imeti nič drugačno življenje kot v kakšni zahodni državi, spet seveda ob upoštevanju regionalnih razlik
Na splošno rečeno, biti povprečna ženska v Turčiji seveda sploh ni isto kot npr. v Španiji, ampak problem je, da je povprečnih žensk bolj malo, so bolj ekstremi.
Sprevržena podoba Asosa
Precejšen del te epizode je posvečen obisku neke turške vasi, ki je bila slučajno ravno tista, v kateri sem preživel okrog 7 mesecev. Dva človeka sem celo prepoznal :-) No, Asos je prikazan popolnoma napačno oz. če sem bolj prizanesljiv, avtorica je dobila o njem popolnoma napačen vtis.
Lahko da je izgledal ob njenem obisku precej zapuščen, ampak recimo letos okrog 19. maja, ko je državni praznik padel na petek in je marsikdo izkoristil podaljšan vikend, je bilo v vasi čez 10 polnih avtobusov… Prodajalci turističnega kiča na ulicah tudi niso tam brez razloga, ne visijo tam celo leto in gledajo v zrak, ampak se to res splača, ko navalijo turisti. Pojamrala je še, da je ni nihče povabil na čaj – po moje prav zato, ker je naselje že preveč turistično – seveda daleč od situacije na hrvaški obali, da smo si na jasnem – in so veseli ljudi, če kaj kupijo, ne pa če se vabijo na čaj. Že v sosednji vasi bi bilo precej drugače.
Nasploh je bila v primerjavi z realnostjo predstavitev tako čudna, da se mi zdi še najbolj verjetno, da je Asos igral zapuščeno turško vas bogu za hrbtom. Če ga je namreč res tako doživela kot je bilo prikazano, je hodila naokoli z zavezanimi očmi (a serija na splošno sploh ne daje tega vtisa), ali pa je imela zelo zelo malo časa in sploh ni opazila grško-rimskih razvalin, hotelov ob morju, penzionov v vasi, plaže nekaj kilometrov stran,…, kar se mi ne zdi nič bolj verjetno. Tako je najbrž Asos res samo igral – sploh ker ime ni bilo omenjeno! – in se brezveze razburjam :-)
* Potovanje na drugi planet (1/6): Popeljemo se na prostrano področje Kapadokije, kjer nas pričaka prijatelj Mustafa, eden redkih, ki mu človeške vrednote še vedno pomenijo več kot denar. Z njim se podamo na odkrivanje skrivnostne zgodovine tega čarobnega predela. (vir)
