Pot z avtobusom do Niša je bila brez problemov, do Beograda nas je bilo 7 ali 8 potnikov, razen mene vsi državljani SČG, najbolj natančnega pregleda pa smo bili deležni ob izhodu iz Slovenije. Med BG in Nišem so bili v glavnem potniki v notranjem prometu. Ob 8h zjutraj naslednjega dne smo prisli v Niš, vlak za Bolgarijo pa je imel odhod ob 13h, tako da sem imel nekaj časa za sprehod po Nišu, našel srbske učbenike za ruščino, nato pa se dobil z Markom, pa sva kaki 2 uri čvekala.
Med drugim je prišlo na dan tole:
– ker je narečje okoli Niša malo bolj arhaično, ima nekaj podobnih besed kot slovenščina, npr. sliva nam. šljiva
– dacia logan je v Srbiji velik hit
– kratka ocena srbskih televizij (po Marku): državno RTS gledajo penzionisti ker so pač navajeni; TV Pink je kar v redu (nima zelo veliko skupnega s svojo satelitsko verzijo PinkPlus), le da ima 90% zabavnega programa; BK TV je prav tako čisto profesionalna TV, moteče je le, da se preveč zanima za svoje lastnike (primer poročil: 1-/pomembna državna novica/, 2-Bogoljub Karić obiskal Čačak, 3-Sreten Karić se je srecal s patriarhom itn.); vse te so precej provladne. TV B92 predstavlja bolj liberalen pogled in ima kvaliteten spored z debatami ipd. in je med mladimi zagotovo najbolj priljubljena, zato se Marko tako kot jaz čudi, da je v Sloveniji ne vidimo (B92 ima tudi daleč najboljšo spletno stran z novicami v bivši Jugoslaviji).
– registrske tablice: uradno so še vedno samo tablice z napisom npr. NI 265-879, z zastavico ZRJ/SČG za črkama. Vsi dodatki na levi z napisi “SČG”, “Srbija”, malo večjo zastavo ipd., kar se lahko vidi tudi na naših cestah, so neuradni dodatki avtomehanikov, in drugih entuziastov.
Vlak do Sofije je imel 3 ure zamude zaradi brezveznega čakanja na meji (nič niso šraufali po vlaku). Čas sem si krajšal s pogovorom z upokojenim Armencem, ki se je vračal s počitnic v Španiji in Italiji (lani pa je bil v Turčiji). Zaradi zamude sem z Ivom v Sofiji govoril le nekaj minut in takoj (20:40) nadaljeval pot proti Turčiji. Površen vtis o Bolgariji je enak tistemu, kar je povedal Marko: da je Bolgarija v še slabšem stanju kot Srbija, cariniki pa sploh – prtljago so pregledovali le ob izstopu iz države in zahtevali podkupnino (2-3 evre), da je ne premečejo do konca. Najbrž ni pomagalo, da so bili ob prehodu meje v istem kupeju še 3 bolgarski švercarji, in mogoče bi bilo bolje, če bi na mojem potnem listu že pisalo European Union. Bolgare sem še kar dobro razumel, če pa sem jim hotel kaj dopovedati, pa je še najbolj pomagalo nekaj bolgarskih besed, ki jih poznam, drugi slovanski jeziki pa niti ne.
V Turčijo smo prispeli okrog 6h zjutraj, šele čez eno uro pa je odpeljal minibus do Odrina (po turško Edirne), ki leži slabih 20 km stran – vlak, s katerim sem prišel, ima postanek le na meji in na koncu v Carigradu.
Ob 9:45 sem šel na avtobus, ki pelje naravnost proti jugu, s trajektom čez Dardanele in skozi Çanakkale, in prispel v Ayvacık okoli pol štirih, v Asosu pa sem bil še pol ure kasneje.
