Za ljubitelje (turške) poezije

Prebrano v slovenskem prevodu iz italijanščine in ruščine.

Nazım Hikmet je morda največji turški pesnik, vsekakor pa eden od le dveh, ki sta prevedena v slovenščino. Od vseh pomembnejših turških književnikov sta slovenski prevod dobila le še Yaşar Kemal in Orhan Pamuk (ki morda kmalu pride na obisk v Slovenijo).

Hikmet se je rodil leta 1902 v Solunu – tako kot Atatürk, ustanovitelj turške republike -, za njegovo pesništvo pa je bolj pomembno, da je bil strasten komunist, levičarstvo nasploh pa v Turčiji nikoli ni bilo posebej dobrodošlo. Večkrat je bil zaprt, nazadnje 1938-50, ko je bil na mednarodni pritisk sicer izpuščen, a tudi izgnan. Naselil se je v Moskvi, potoval po svetu in umrl 1963, ne da bi še kdaj videl svojo domovino.

Pesmi so čudovite, nekako impresionistične. Takoj bi ga razglasil za enega najljubpših pesnikov, če ne bi bil nazadnje bral malo več poezije v gimnaziji, tako da je zdaj vtis neznansko močnejši od kateregakoli pesnika. Vseeno bi Hikmet najbrž vzdržal primerjavo s komerkoli, sploh v mojih očeh. Redko se namreč lahko identificiram s tistim, kar preberem (pa to ne pomeni, da so me vtaknili v arest), tokrat pa sta dve taki pesmi postavljeni kar na začetek.

Izbor Ivana Minattija se nadaljuje bolj ali manj kronološko. Pisma izza rešetk so pričakovano polna narave, ljubljene, ječe in nedosegljive prostosti:

O biti prost!
Na hrbtu vranca čez ravan v galopu,
»Saj še nikoli nisi sedel v sedlo!«
odgovoriš.
Ne posmehuj se
in ne bodi ljubosumna –
novo ljubezen sem si našel za zidovi
naravo ljubim zdaj, skoraj kot tebe –
a ti in ona sta neskončno daleč.

Doma se začenja novo življenje, zanj in za njegovega otroka, a brezskrbno ni:

Večerni sprehod je pri kraju.
Policijski džip
zavija v našo ulico.
Tvoja žena zašepeta: »Gredo k nam?«

sploh pa to ne traja dolgo, ampak se kmalu znajde V pregnanstvu. Sprva se predvsem stežka poslavlja od domovine oz. že v Bolgariji hrepeni po njej:

Barka plove mimo Varne
»Ohej, srebrni sinovi Črnega morja!«
Ladja drsi proti Bosporju.
Nazim nežno ljubkuje barko
in steza roke.

poleg mnogih drugih spesni še nekaj ljubezenskih, na koncu pa je samote vedno več. Še ena, tokrat cela pesem iz istega obdobja:

Nad morjem rdeč oblak
na morju srebrna ladja
v morju rumena riba
na dnu sinja morska trava
na bregu gol človek stoji in preudarja
Kaj biti –
riba
oblak
ladja
morska trava
Ne to ne to ne to
Bodi morje
z ribami in travo
z ladjo
in oblakom

Sledijo Pesimistične, ki pa se mi ne zdijo dosti drugačne od mnogih prejšnjih, razen da leto pred smrtjo upesni svoj pogreb in avtobiografijo:

moje pesmi so tiskane v tridesetih – štiridesetih jezikih
v tridesetih – štiridesetih deželah
v moji Turčiji
v moji turščini
so prepovedane
…
četudi danes v Berlinu
od žalosti crkavam kot pes
lahko vendar rečem
živel sem kot mož
a doklej bom živ
in kaj bom še videl
kdo ve

Knjiga (na voljo v vseh večjih knjižnicah):
Nazim Hikmet: Hikmet, prev. Ivan Minatti, Ljubljana 1974, zbirka Lirika št. 20

Izvirna prevoda:
Nazim Hikmet: Poesie d’amore, Arnoldo Mondadori editore, 1963
Назым Хикмет: Сорок лет, Избранные стихи, Художественная литература, Москва, 1964

“Turški čaj” 2/6

TV Slovenija ob petkih zvečer (s ponovitvijo ob sobotah) prikazuje dokumentarno serijo o Turčiji. Prvi del* sem zamudil, po ogledu drugega pa nimam prav visokih pričakovanj.

Najprej malo na splošno:

Turški čaj je zelo osebno potovanje dveh avtorjev, režiserke Petre Seliškar in snemalca Branda Fera, po eni največjih držav, ki se potegujejo za članstvo v EU, po Turčiji. Šestdelna serija je nastala v letu dni in predstavlja Turčijo kot deželo velikanskih nasprotij, naravne lepote in socialnih stisk, kot stik starodavnih civilizacij vzhoda in zahoda, predvsem pa kot deželo prijaznih ljudi, ki govorijo v njuno kamero. Dragocenost tega turškega potovanja je prav v zmožnosti obeh avtorjev, da se približata malim ljudem in z njimi spregovorita o na videz majhnih stvareh, ki pomenijo življenje. (vir – prevzeto od RTVS)

Šestdelna dokumentarna serija Turški čaj mlade slovenske avotrice Petre Seliškar nas popelje v deželo, kjer “vzhod sreča zahod”. Pravzaprav je to potovanje dveh oseb, ki sta odprti do vsakogar, ki prekriža njuno pot. Namen je preprost: poskusiti razumeti Evropo kot enotni kontinent. Toda več ko zahodni Evropejci vedo o tej nenavadni deželi, slabše jo razumejo. (vir)

Serija je nastala v slovensko-makedonski koprodukciji, glasbo je prispevala makedonska skupina Foltin, več podatkov je v odjavni špici, ob naslednjem napišem več, če bom videl kaj zanimivega. Avtorica/pripovedalka govori v angleščini.

Nasmeh za prozorno tančico (2/6)

Tokrat se osredotočimo na ženske in otroke. Resda je povsod čutiti prihod nove dobe, toda ženske so še vedno ujete v tradicijo, ki jo nakazuje svilena tančica pred njihovimi obrazi in vloga, ki jim je določena v družbi – skrb za otroke in družino. (vir)

Drugi del se torej v glavnem ukvarja s položajem žensk v Turčiji, zakrivanjem, vlogo v družbi in podobnim. Mogoče ni čisto pošteno ocenjevati posameznega dela, morda celotna serija poda boljšo sliko o Turčiji, a vsaj ta del je zelo zavajajoč v tem, da je praktično nemogoče reči: “V Turčiji je tako in tako.”, ampak so regionalne, kulturne razlike znotraj države ogromne. Resda gre za zelo osebno potovanje, kot piše zgoraj, a v pomanjkanju manj osebnih prikazov Turčije na TV in drugod, je to precej moteče.

Če preidem na bolj konkretne stvari:
- če se prav spomnim, v dokumentarcu tega sicer ni videti, je pa omenjeno zgoraj v opisu: ženske si nikoli ne zakrivajo obraza, oziroma je takih res izjemno malo (jaz jih še nisem srečal)
- večina žensk si tudi glave ne pokriva, v šolah, na univerzah in drugih javnih ustanovah so rute sploh prepovedane, seveda pa so razlike (kot v vsem v Turčiji) ogromne: v večjih mestih jih opaziš bolj redko, na vzhodu države so pokrite praktično vse
- Turčija je na splošno res zelo patriarhalna dežela, ženska mora poslušati očeta oz. moža, a to ne pomeni, da se ne morejo ukvarjati s poslom, politiko (prvih 18 žensk je bilo izvoljenih v parlament leta 1935!), študirati in na sploh imeti nič drugačno življenje kot v kakšni zahodni državi, spet seveda ob upoštevanju regionalnih razlik

Na splošno rečeno, biti povprečna ženska v Turčiji seveda sploh ni isto kot npr. v Španiji, ampak problem je, da je povprečnih žensk bolj malo, so bolj ekstremi.

Sprevržena podoba Asosa

Precejšen del te epizode je posvečen obisku neke turške vasi, ki je bila slučajno ravno tista, v kateri sem preživel okrog 7 mesecev. Dva človeka sem celo prepoznal :-) No, Asos je prikazan popolnoma napačno oz. če sem bolj prizanesljiv, avtorica je dobila o njem popolnoma napačen vtis.

Lahko da je izgledal ob njenem obisku precej zapuščen, ampak recimo letos okrog 19. maja, ko je državni praznik padel na petek in je marsikdo izkoristil podaljšan vikend, je bilo v vasi čez 10 polnih avtobusov… Prodajalci turističnega kiča na ulicah tudi niso tam brez razloga, ne visijo tam celo leto in gledajo v zrak, ampak se to res splača, ko navalijo turisti. Pojamrala je še, da je ni nihče povabil na čaj – po moje prav zato, ker je naselje že preveč turistično – seveda daleč od situacije na hrvaški obali, da smo si na jasnem – in so veseli ljudi, če kaj kupijo, ne pa če se vabijo na čaj. Že v sosednji vasi bi bilo precej drugače.

Nasploh je bila v primerjavi z realnostjo predstavitev tako čudna, da se mi zdi še najbolj verjetno, da je Asos igral zapuščeno turško vas bogu za hrbtom. Če ga je namreč res tako doživela kot je bilo prikazano, je hodila naokoli z zavezanimi očmi (a serija na splošno sploh ne daje tega vtisa), ali pa je imela zelo zelo malo časa in sploh ni opazila grško-rimskih razvalin, hotelov ob morju, penzionov v vasi, plaže nekaj kilometrov stran,…, kar se mi ne zdi nič bolj verjetno. Tako je najbrž Asos res samo igral – sploh ker ime ni bilo omenjeno! – in se brezveze razburjam :-)

* Potovanje na drugi planet (1/6): Popeljemo se na prostrano področje Kapadokije, kjer nas pričaka prijatelj Mustafa, eden redkih, ki mu človeške vrednote še vedno pomenijo več kot denar. Z njim se podamo na odkrivanje skrivnostne zgodovine tega čarobnega predela. (vir)

Švicarke volijo

Med brskanjem za nečim drugim sem odkril, da imajo ženske enako volilno pravico kot moški povsod v Švici šele od začetka devetdesetih let (20. stoletja). Podrobnosti bom poiskal kdaj drugič, zaenkrat pa moram verjeti Wikipediji:

Na zvezni ravni so ženske v Švici dobile volilno pravico “že” l. 1971, v posameznih kantonih pa je to potekalo posebej, nekateri so bili seveda zgodnejši (začelo naj bi se l. 1958), drugi pa so tudi precej zamujali. Zadnji se je upiral kanton Appenzell Innerrhoden na severovzhodu države, drugi najmanjši in z najmanj prebivalci, vse do leta 1990, ko ga je ukrotilo šele zvezno sodišče v Lozani, leta 1992 pa so najbrž ženske prvič lahko volile tudi na kantonalni ravni v omenjenem kantonu.

Za primerjavo: v Jugoslaviji so ženske prvič volile med 2. svetovno vojno, v Turčiji pa še kakih 10 let prej. Še več letnic tukaj.

Udinese leti z Adrio

(vir: AA)

Od 9. 12. 2006 italijanski nogometni prvoligaš Udinese iz Vidma na gostovanja po Italiji v okviru Serie A leti s čarterskimi leti Adrie Airways, če so seveda toliko oddaljena, da je letalo najbolj praktično. Vzletali bodo s tržaškega letališča pri Ronkah, na prvi tak polet pa so se podali na Sicilijo h Catanii in žal izgubili, morda zaradi precej duhamornega vremena ob odhodu.

Turški čaj (pa tudi kava)

Kljub svojemu imenu turška kava v Turčiji med toplimi napitki ni več številka ena, menda ker po propadu Otomanskega cesarstva Turki niso imeli več lahkega dostopa do dobre kave.

Najbolj razširjen je čaj (çay), kar pomeni, da ti postrežejo s pravim čajem (siyah çay), le zelo izjemoma bodo ponudili še kakšno drugo vrsto, če jo sploh imajo – v majhnih vaških gostilnah seveda nikoli. Tak čaj ni preveč dober za jutranje zbujanje, saj je pripravljen v aparatu s predelom za vročo vodo in drugim za liste, prelite s kropom, iz katerih se je do takrat, ko dobiš čaj, že zdavnaj izločil tanin, ki izniči učinke kofeina, za povrh pa je čaj še malo bolj grenak. Ampak Turkov to v glavnem ne moti, saj navadno dodajo zelo malo ali nič sladkorja.
Tudi domač čaj ni za ta namen dosti boljši, saj je pripravljen po istem principu kot v kavarni (oz. čajnici – çay evi): v spodnjem čajniku je samo voda, v zgornjem pa 10-12 minut pustimo liste čaja v vreli vodi.

Če naročiš kavo (kahve), pa dobiš instant kavo (neskahve – čeprav gre ponavadi za kakšno cenejšo turško znamko). Za pravo turško kavo je treba tudi v Turčiji naročiti türk kahvesi, ki je pripravljena v bistvu enako kot pri nas. Razlika je le, da so skodelice precej miniaturne in da poznajo 4 stopnje sladkanosti: sade (nič), az (malo), orta (srednje), çok şekerli (zelo).

Aja, seveda v čaju ni nič mleka ali limone, v neskafeju pa včasih že.
O pridelavi čaja v Turčiji pa kdaj drugič.

Turški vizum 3

Od 1. maja 2006 je situacija precej boljša:
- (turistični) vizum se lahko dobi na mejnih prehodih, ni treba več letat na ambasado
- stane 15 € namesto dobrih 38 € na veleposlaništvu
- še vedno velja 3 mesece od prvega vstopa (oz. če smo natančni vizum z ambasade velja 90 dni)
- najboljša stvar pa je, da velja za večkratni vstop v Turčijo
- vizum je sedaj nalepka, velika 5,5 x 3,5 cm, in tako zaseda manj kot pol strani (prej skupaj s podpisi ipd. celo stran)
Mogoče je pa pomagal mejl MZZ-ju izpred nekaj mesecev :-), čeprav nisem dobil nobenega odgovora. Po mojem je čisto možno, da se ni prej nihče na ministrstvu spravil primerjat pogojev za Slovence s tistimi za druge turiste, Turčija je pa pač kasirala, dokler se je dalo.
Treba je še povedati, da pogoji za Slovence sedaj niso le podobni kot za druge turiste iz zahodnih držav, ampak celo boljši. Če nič drugega, je vizum precej cenejši (npr. za Kanadčane stane 50 € – druge cene si lahko pogledate na straneh turškega zunanjega ministrstva).

Avtobusi v Turčiji

Kolikor vem, ima Turčija najboljšo mrežo avtobusnih prog. Avtobusi peljejo do vseh malo večjih krajev in so zelo udobni, odvisno seveda od razdalje, mednarodni so že skoraj kot letalo. Sprevodnik je praviloma postrižen, počesan in nosi kravato, v ceno vozovnice vključena postrežba pa recimo takšna:
- na začetku nekaj kapljic kolonjske vode (z aromo vrtnice ali limone) za roke in obraz
- kozarec vode
- čez kako uro pride čaj, kava (brez mleka) ali kokakola in piškoti
Čez 3-4 ure se to ponovi, če se seveda voziš dovolj dolgo.
Kajenje je na avtobusih prepovedano, le šoferju je uradno sicer dovoljeno, a na mojih dveh vožnjah šoferja nista kadila.

Ramadan (v Turčiji)

Ramadan (tur. ramazan) je muslimanski mesec posta, ko se od sončnega vzhoda do zahoda ne sme jesti, piti, kaditi in se je treba nasploh vzdržati vseh užitkov in razvad – seveda če si pobožen musliman oz. muslimanka.
Na žalost skrajni severozahod Turčije ni preveč zanimiv glede tega: noben problem ni dobiti hrane podnevi in jo tudi pojesti v javnosti. Tudi na avtobusu (glej zgoraj) jo delijo, seveda pa se ji starejši ljudje večinoma odrečejo.
Asos je sicer precej zaostala vas, ampak vseeno dovolj turističen kraj, da je še manj možnosti, da bi bilo v času ramazana videti kaj posebnega: restavracije normalno delujejo ves dan, tudi precej zaposlenih se ne meni za post.

Prvi program državne TV vsak večer kaže prispevke o ramazanu v raznih muslimanskih deželah oz. krajih – opazil sem mdr. Baku in Sarajevo (Saraybosna po turško) –, nato pa iftar (skupni obrok takoj po koncu posta) v kaki restavraciji v Turčiji. Medtem kaki dve uri ob desnem robu zaslona kaže seznam krajev, kjer se je post že končal in kjer se bo v nekaj trenutkih. Nekako takole bi šlo v Sloveniji:
Lendava
Murska Sobota
Ptuj
Maribor
Krško
Celje
Novo mesto
Velenje
Trbovlje
Ravne
Kočevje
Ljubljana
Ko bi v Mariboru uradno zašlo sonce, bi se vse skupaj premaknilo navzgor, Lendava bi izginila, spodaj pa bi se prikazal Kranj.

Prvič v Trstu

Neverjetno, ampak prvič sem bil v Trstu, za povrh pa je bil to še moj prvi pravi štoparski izlet. V Trst sem se odpravil, ker se je iztekala razstava Histria: restavrirane umetnine od Paola Veneziana do Tiepola v muzeju Revoltella. Razstava ni prav velika (kakih 25 del) in je obsegala le eno nadstropje muzeja, tako da sem si po njej ogledal še cel muzej. Muzej obsega tri palače, v najmanjši so pisarne, v novejšem delu so dela slikarjev in kiparjev iz Trsta in okolice pa tudi od drugod, v glavnem iz zadnjih 150 let, v izvirni palači Revoltella pa je še vsa originalna oprema barona Revoltelle.

Ko se je muzej zaprl za kosilo, pa sem obiskal še najpomembnejše točke v središču mesta (tukaj so v naključnem vrstnem redu):
– rimsko gledališče, kot običajno brez proskeniona
– petladijska stolnica sv. Justa, zakladnico v njej zapira umetelna baročna kovana mreža iz Ljubljane
– ob njej grad, ki je trenutno zaprt zaradi obnove in na katerem kraljuje žerjav (zveni znano? :-), zraven pa še ostanki rimskega foruma
– srbska cerkev sv. Sipiridona in grška cerkev sv. Nikolaja; prva je večja in bolj razkošna, druga pa zanimivejša, saj je notranjost mešanica različnih slogov, npr. slike, ki bi jih bolj pričakovali v kaki katoliški cerkvi
– ogromna sinagoga, ki je bila žal zaprta
– osrednji Trg enotnosti Italije (Piazza Unità), menda največji obmorski trg na Jadranu, obkrožen z nekaj razkošnimi fasadami, mdr. mestne hiše

Še nekaj opažanj:
– lihe hišne številke so na desni, sode pa na levi strani ulice, torej obratno kot v Sloveniji
– po sredini nekaterih ulic so kovinski trakovi z neznanim namenom
- … (več kasneje)

Turški vizum 2

Po novem vizum stane 9110 tolarjev (namesto 7903 SIT).

Na slovensko zunanje ministrstvo sem poslal mejl z vprašanjem, zakaj so take komplikacije z vizumom, ko pa so odnosi s Turčijo menda “dobri na vseh ravneh sodelovanja”.

Upornik Memed

(Yaşar Kemal: İnce Memed, roman, prev. Boris M. Verbič, Pomurska založba 1980)

Upornik Memed je za zdaj edini slovenski prevod kakega dela najbrž najbolj znanega turškega pisatelja Yaşarja Kemala (uradna stran) – vsaj dokler niso začeli Orhana Pamuka vlačiti po sodiščih (več o njem kasneje).

Zgodba se osredotoča na prijaznega fantiča Memeda, ki odrase na turškem podeželju nekje med svetovnima vojnama, v izredno revnem okolju, kjer “vladajo” zemljiški veleposestniki, age. Nekega dne, ko z osatom poraslega polja ne more več prenašati, se odloči in pobegne od doma, a ga kmalu pripeljejo nazaj. Ker je sedaj življenje le še hujše, kasneje spet pobegne, tokrat s svojim dekletom. Ker pa je med zasledovanjem ubit njen snubec, agin nečak, se tokrat ne more vrniti, ampak odide v gore k razbojnikom, njegovo nevesto pa vtaknejo v zapor. Ko ne prenese več okrutnosti svojega vodje, čez nekaj časa ustanovi svojo tolpo in zaradi večinoma robinhoodovskih dejanj prerase v legendo, v pesmih opevanega ljudskega junaka, aga pa še vedno trepeta v strahu pred njegovim maščevanjem. Gre za nekakšno mešanico pustolovskega romana in socialnega realizma, ki prikazuje pisateljevo rodno deželo, s čudovitimi opisi pokrajine in njej precej podobnih ljudi ter dinamično pripovedjo. Klasika.

Ljubljana – Turčija

Pot z avtobusom do Niša je bila brez problemov, do Beograda nas je bilo 7 ali 8 potnikov, razen mene vsi državljani SČG, najbolj natančnega pregleda pa smo bili deležni ob izhodu iz Slovenije. Med BG in Nišem so bili v glavnem potniki v notranjem prometu. Ob 8h zjutraj naslednjega dne smo prisli v Niš, vlak za Bolgarijo pa je imel odhod ob 13h, tako da sem imel nekaj časa za sprehod po Nišu, našel srbske učbenike za ruščino, nato pa se dobil z Markom, pa sva kaki 2 uri čvekala.

Med drugim je prišlo na dan tole:
– ker je narečje okoli Niša malo bolj arhaično, ima nekaj podobnih besed kot slovenščina, npr. sliva nam. šljiva
– dacia logan je v Srbiji velik hit
– kratka ocena srbskih televizij (po Marku): državno RTS gledajo penzionisti ker so pač navajeni; TV Pink je kar v redu (nima zelo veliko skupnega s svojo satelitsko verzijo PinkPlus), le da ima 90% zabavnega programa; BK TV je prav tako čisto profesionalna TV, moteče je le, da se preveč zanima za svoje lastnike (primer poročil: 1-/pomembna državna novica/, 2-Bogoljub Karić obiskal Čačak, 3-Sreten Karić se je srecal s patriarhom itn.); vse te so precej provladne. TV B92 predstavlja bolj liberalen pogled in ima kvaliteten spored z debatami ipd. in je med mladimi zagotovo najbolj priljubljena, zato se Marko tako kot jaz čudi, da je v Sloveniji ne vidimo (B92 ima tudi daleč najboljšo spletno stran z novicami v bivši Jugoslaviji).
– registrske tablice: uradno so še vedno samo tablice z napisom npr. NI 265-879, z zastavico ZRJ/SČG za črkama. Vsi dodatki na levi z napisi “SČG”, “Srbija”, malo večjo zastavo ipd., kar se lahko vidi tudi na naših cestah, so neuradni dodatki avtomehanikov, in drugih entuziastov.

Vlak do Sofije je imel 3 ure zamude zaradi brezveznega čakanja na meji (nič niso šraufali po vlaku). Čas sem si krajšal s pogovorom z upokojenim Armencem, ki se je vračal s počitnic v Španiji in Italiji (lani pa je bil v Turčiji). Zaradi zamude sem z Ivom v Sofiji govoril le nekaj minut in takoj (20:40) nadaljeval pot proti Turčiji. Površen vtis o Bolgariji je enak tistemu, kar je povedal Marko: da je Bolgarija v še slabšem stanju kot Srbija, cariniki pa sploh – prtljago so pregledovali le ob izstopu iz države in zahtevali podkupnino (2-3 evre), da je ne premečejo do konca. Najbrž ni pomagalo, da so bili ob prehodu meje v istem kupeju še 3 bolgarski švercarji, in mogoče bi bilo bolje, če bi na mojem potnem listu že pisalo European Union. Bolgare sem še kar dobro razumel, če pa sem jim hotel kaj dopovedati, pa je še najbolj pomagalo nekaj bolgarskih besed, ki jih poznam, drugi slovanski jeziki pa niti ne.

V Turčijo smo prispeli okrog 6h zjutraj, šele čez eno uro pa je odpeljal minibus do Odrina (po turško Edirne), ki leži slabih 20 km stran – vlak, s katerim sem prišel, ima postanek le na meji in na koncu v Carigradu.

Ob 9:45 sem šel na avtobus, ki pelje naravnost proti jugu, s trajektom čez Dardanele in skozi Çanakkale, in prispel v Ayvacık okoli pol štirih, v Asosu pa sem bil še pol ure kasneje.

Kje sem bil?

V turškem mestecu Behramkale, za katero se ponavadi še vedno uporablja kar ime bližnjih grških razvalin Asos. Leži kakih 12 km severno od Lesbosa, toda trajekt pelje med 130 km oddaljenim Ayvalıkom in Mitilinijem.

Pot do tja: LJ – BG – Niš – Sofija – Plovdiv – Edirne (Odrin) – Çanakkale – Ayvacık – Asos

Turščina (prolog)

Če že niso prijazni pri vizumih, pa se na spletni strani ambasade najde kar spodoben turški “slovarček” z nekaj najkoristnejšimi frazami, seveda s slovenskim prevodom.

Turški vizum

Državljani evropskih držav od Portugalske do Finske in od Islandije do Azerbajdžana lahko dobijo vizum na turški meji, ali pa ga sploh ne potrebujejo. Poleg Andore je edina izjema Slovenija. Zakaj so nam zakomplicirali življenje, nimam pojma, če koga res zanima, lahko piše na MZZ in povpraša.
Torej: vizuma ne moremo dobiti na meji, ampak izključno na turškem veleposlaništvu v Ljubljani, in za povrh je še precej dražji (trenutno 7.903 SIT) kot vizum na meji.

Gugl

Iz angleščine prevedeni Gmail ocenjuje “Moč gesla” z naslednjimi stopnjami:
- Prekratko (manj kot 6 znakov)
- Šibko (primer: 1111223)
- Pošteno
- Močna (primer: aaaabc)

Malo heca

Ko je enostavno preveč smešno… Predvsem je seveda treba slišati odlomek iz poročil na Radiu Slovenija.